Paškotki na poti
MEPI je mednarodno priznanje za mlade, ki smo se ga udeležili učenci 9. razreda. Čez celo leto smo se izpopolnjevali v veščinah, prostovoljstvu in športu. Učiteljice so nas pripravljale za končno odpravo po 30 km dolgi poti brez elektronskih naprav, samo z zemljevidom. Najprej smo se podali na poskusno odpravo, ki smo jo uspešno opravili in se naučili koristnih stvari, ki smo jih lahko uporabili pri končni odpravi od 17. do 18. maja.
Ob 7:30 smo se izpred šole odpeljali s šolskim kombijem, ki ga je vozil gospod hišnik. Odpravili smo se v Bertoke. Najprej smo se ustavili pri Zojini noni, ki nam je skuhala čaj, kasneje pa smo se odpravili proti točki, za katero smo mislili, da je naša prva ciljna točka, a smo zašli. Po dveh urah smo končno prišli do prve točke odprave. Nato smo se odpravili proti Vanganelu skozi vas Bonini. Od tam smo vsi utrujeni odšli do naše končne točke za tisti dan, vasi Marezige, kjer je bil festival vina. Tam smo pred šolo Ivana Babiča – Jagra Marezige postavili šotore. Skuhali smo odlične makarone (pocaste z paradižnikovo omako) in se igrali ter imeli imenitno.
Zjutraj smo se zbudili z razbolelimi nogami in nenaspani, a polni energije za nov dan (vsaj tako nam je rekla učiteljica Neža). Po okusnem zajtrku (tortilje s KEKEC pašteto) smo vse pospravili in se ob 8. uri odpravili na pot proti Pomjanu skozi Babiče, po hribih gor in dol. Tam so nas pričakali voditelji in rekli, da je bil to zadnji hrib (LAŽI!). Voditelji so se sprehajali skozi mesto Pomjan, mi pa smo se morali odpraviti naprej do naslednje točke, ki se je nahajala v Šmarju. Mimogrede smo srečali zelo jeznega lastnika psa in prebrali njegovo jezno sporočilce.
Nato smo ugotovili, da je še veliko klancev in spustov, torej so voditelji LAŽNIVCI! Ko smo preboleli to spoznanje, smo se skozi vinograde, z Jakobovim nadnaravnim instinktom, prebili do naslednje vasi Šared. Tam smo šli čez še več klancev, dokler nismo prispeli do cerkve Sv. Jakoba. Od tam naprej je bil na srečo samo še klanec navzdol in tako smo že bili na končnem cilju – v morju, kjer smo se seveda kopali. Nato smo zelo utrujeni sedli v avto in šli domov.
Ko pogledamo nazaj, smo zelo veseli, da smo se odločili priključiti MEPI-ju in s tem pridobili življenjske izkušnje in nova prijateljstva.
Jakob, Lucija, Zoja
