V soboto, 7. 9. 2019, smo odšli na dolgo pričakovani tabor za nadarjene in radovedne učence v Skavtski okoljski center sredi gozdov Kočevskega Roga.

Vstali smo zgodaj, da smo lahko čim več odnesli od dneva. Namen tabora je bil začetniško spoznavanje s preživetjem v naravi. Kljub deževni vremenski napovedi, smo se prepustili naravi, saj, če se znajdemo v njej, moramo znati preživeti ne glede na vreme. Napovedani dež nam je predstavljal samo še dodaten izziv.

V Kočevskem Rogu so nas sprejeli skavtski voditelji, ki so nas preko svojih bogatih izkušenj praktično spoznali z raznolikimi veščinami, ki jih potrebujemo, če želimo preživeti v naravi. Spoznali smo se z užitnimi ali drugače uporabnimi rastlinami in plodovi, gozdnimi živalmi, njihovimi sledmi ter načinom življenja, izdelali smo si preproste, a udobne stole za posedanje ob tabornem ognju, spoznali, kako si pomagati, če nesreča ne počiva, kako izdelati bivak iz šotork, če bi želeli prenočiti v naravi – in najbolj pogumni so v njem tudi prespali, nekaj manj pogumnih pa se je po bližnjem srečanju s štrigolo in suho južino hitro umaknilo v varno zavetje hiše, kjer smo prenočevali tudi ostali. Naučili smo se pravilno postaviti ogenj in ognjišče, ter poiskati pravo netivo za ogenj, tudi če je ves gozd premočen tako, kot v času našega obiska. Ne samo z vžigalico, uspešno smo se naučili zakuriti tudi s kresilom. Na tako zanetenem ognju se je v saču počasi pripravila tudi naša slastna večerja. Del večera smo preživeli s pesmijo ob tabornem ognju, vmes pa sprejeli še izziv in šli v temi bosi začutiti naravo.

V nedeljo, 8. 9., smo odšli na rob pragozda, kjer smo spoznali, kaj to pragozd sploh je, in zakaj je naš pragozd tako zelo poseben, da je dva njegova dela na seznam svetovne naravne dediščine umestil celo UNESCO. Potem smo se spoznali z zgodovino roške žage, kjer se danes nahaja skavtski okoljski center, potem pa podali na orientacijski pohod po okolici, kjer smo iskali točke in na njih reševali zanimive naloge in izzive.

Pripravljene na najhujše nas je v obeh dneh nagradilo tudi vreme, ki se je presenetljivo dobro držalo. Pogosto nas je sicer pršilo, močnejši nalivi pa so nas obiskali samo nekajkrat. Takrat smo si čas skrajšali z družabno igro, v kateri smo iskali morilce.

Tabor je prehitro minil, za njim pa je ostalo mnogo nepozabnih spominov, ki jih lahko povzamemo v treh besedah: »komaj čakamo ponovitve«!

Tomi Tomšič