V torek, 26. marca 2019, sem se skladno z odločitvijo Sveta staršev s seje 4. marca 2019, udeležila obiska kuhinje Sodexa na Golniku. Priključila sem se skupini učencev izbirnega predmeta Načini prehranjevanja, skupaj z učiteljico Mirjam Sitar, ki je tudi organizatorka šolske prehrane, ter ravnateljico Fani Bevk.

 

Ko smo prišli na Golnik, smo si pred ogledom vsi umili roke in se preoblekli v zaščitna oblačila s pokrivalom – standard HACCP. Na vhodu poteka tudi dostava in zraven je takoj skladišče za različna živila. Sestavine oziroma živila dobivajo na Golnik vsak dan sproti, kar pomeni, da je hrana povsem sveža in tako so tudi kosila za OŠ Staneta Žagarja pripravljena vsak dan sproti. Le v primerih, ko je jed bolj kompleksna, jo delno pripravijo en dan prej. Prav to se je zgodilo na dan obiska, ko so kuharice pripravljaje mleto pečenko. Mleto meso in vse druge sestavine so zvile v štruce in jih pripravile za drugi dan, ko so jih zjutraj spekli in nato pripravili za prevoz do šole. Jed je bila pripravljena torej povsem od začetka, nič ni predpripravljeno. Ker dobivajo živila vsak dan, tudi vsak dan sproti preverjajo kakovost. Če niso zadovoljni, pošiljko tudi zavrnejo – zato se tudi včasih zgodi, da je treba prilagoditi menu. Ker niso zavezanci za javno naročanje, imajo bolj proste roke in izbirajo lahko res le najboljše – tako trdi šef kuhinje Tomaž Slatnar, ki je tudi vodja Prestige Cateringa. Menim, da je temu res tako, saj sem bila pozitivno presenečena ob ogledu skladišča – na policah in v zavojih (jabolka) je bila res skorajda samo slovenska hrana, in to le dobra. Ni bilo najcenejših izdelkov in edina konzerva (pločevinka) so bili pelati (paradižnik). Ločeno imajo seveda sadje in zelenjavo / meso / mlečne izdelke / suho hrano, pri čemer recimo mesa ni bilo, saj se je dnevna pošiljka že uporabljala v kuhinji.

 

Potem smo si ogledali kuhinjo. Na začetku je priprava jedi, na koncu delitev hrane. Za našo šolo kuhata dve kuharici v kuhinjskem delu, ki je ločen od bolnišničnega dela. Bolnišnični in šolski del kuhinje sta torej ločena. Vendar pa ravno tako kuharici tudi za šole pripravljata dietne obroke, če je treba. Poskrbljeno imajo za visoko stopnjo varnosti živil in tudi delavcev. Deske in nože recimo imajo zložene po barvi, tako da se za meso striktno uporablja ena vrsta desk in ena vrsta nožev, za sadje pa druge vrste. Na koncu se tudi preverja sestavljen menu, da v primeru jedi za pacienta ne pride do zamenjav. Dnevno kuhajo 16 menujev (v UKC Ljubljana recimo 8). Za vsak dan imajo tako celo mapo menujev. Dnevno pripravijo 1500 obrokov. Poleg naše šole kuhajo še za eno ali dve kranjski OŠ in še en vrtec.

 

Slatnar je zagotovil, da smo lahko zadovoljni v primerjavi z marsikatero šolo, kjer kuhajo v šolski kuhinji. Zatrdil je, da marsikdo pripravlja jedi že iz napol pripravljenih sestavin. Obiskal je veliko zavodov, nekateri ga kličejo tudi za pomoč pri sestavljanju jedilnikov. Slatnar je dejal, da so starši, ki jih skrbi šolska prehrana, vedno dobrodošli, da si na lastne oči ogledajo kuhinjo in vse, kar spada zraven.

 

Za našo šolo jedilnike pripravijo skupaj z učiteljico Mirjam Sitar, jedilnike pa usklajujejo štirikrat letno. Na ta način zagotovijo tudi sezonske sestavine. Upoštevajo smernice zdrave prehrane, so se pa prilagodili na željo učencev tako, da tu in tam v jedilnik vključijo recimo dunajske zrezke in pizzo. Vprašala sem ga, kako recimo naredijo fižolovo juho (ker me je skrbelo, da uporabljajo sestavine iz konzerv) in odvrnil je, da en dan prej namočijo fižol. Dodal je, da poskušajo v jedilnik vnesti tudi kaj tradicionalnega, denimo ajdovo kašo, in to počnejo postopoma, da se otroci navadijo. Recimo delno kašo primešajo rižu in potem zvišujejo delež ajde. Pri orehovih štrukljih opažajo, da so manj zaželeni kot navadni skutni. Poskušajo z obaro in žganci ipd. Porabijo tudi ogromne količine jabolk. Če pripravljajo krompirjev pire, porabijo recimo eno tono krompirja. Gre za slovenske pridelke, vključno z zeljem, kjer imajo lokalne dobavitelje (kmete).

 

Glede prevoza je tako, da se hrana prevaža v termo škatlah, kjer se temperatura ohrani (zdi se mi, da je rekel, da nad 65 stopinj), kar je bistveno zaradi higienskih razlogov. Dejal je, da dobijo otroci dejansko tople obroke. Če pa hrana stoji v krožnikih, se seveda shladi. Ker je v tem svetu zavržena hrana velika težava, poskušajo doseči cilj manj kot 100g zavržene hrane na obrok.

 

In še eko prehrana: ta je približno trikrat (3x) dražja kot običajna hrana. Če bi postregli eko jogurt, je ta ne le več kot trikrat dražji (treba je prišteti še postrežbo), temveč pri nas ni dobaviteljev tako ogromnih količin, kot jih zahteva en velik zavod (šola). So že poskušali, vendar se je zgodilo to, da so jim delno dostavili nekaj jogurtov s kmetije, ostalo pa uvožene jogurte ter računali na dobiček. Vse so zavrnili. Pravi, da je težko pri vseh jedeh vedno biti eko, kajti eko vključuje ne le denimo meso, ampak tudi olje in vse uporabljene začimbe. Imajo tudi stroge kontrole s strani inšpektorata, če je v primeru trditve o eko prehrani, ta tudi zares eko. V naš šolski jedilnik je eko hrana vključena občasno (mislim, da enkrat mesečno).

 

SKLEP: na ogled sem šla v vlogi starša, ki želi za otroke na šoli res le dobro, in tudi profesionalno v vlogi novinarja, kar počnem v življenju. Tako da sem imela pri ogledu kar nekaj vprašanj. Moram reči, da sem bila IZJEMNO ne le presenečena, ampak zadovoljna, da nam v obstoječi kuhinji pripravljajo hrano za naše otroke. Vse kuhajo od začetka, sestavine so videti v glavnem kakovostne in slovenske, menuji so usklajeni s šolsko organizatorko prehrane. Seveda sem tudi učence povprašala za mnenje in bilo je nekaj pripomb, vendar se mi ni zdelo nič dramatičnega. Na vprašanje, kaj je po njihovem najboljša jed, je eden odgovoril »hot dog«. J No, pa je na mestu vprašanje: ali uskladiti vse smernice o zdravem načinu prehranjevanja z željami otrok, čeprav bi nekateri jedli le nezdravo, ali vztrajati pri normalnem prehranjevanju? Mislim, da je to retorično vprašanje.

 

 

Zapisala: Ana Vučina Vršnak, predstavnica 2. b razreda 2018/19